Včasih osamljenost ni tišina praznega stanovanja, ampak občutek, da nas nihče zares ne vidi. Pojavi se lahko sredi vsakdanjih pogovorov, družinskih srečanj ali dela, kadar manjka občutek, da smo nekomu pomembni.
Ko je ljudi okoli nas dovolj, stika pa premalo
Osamljenost ni vedno povezana s tem, koliko ljudi imamo okoli sebe. Človek je lahko v družini, v zvezi, v službi ali vsak dan na telefonu, pa se vseeno počuti sam. Ne zato, ker ne bi imel nobenega stika, ampak zato, ker mu manjka občutek, da ga nekdo zares vidi, sliši in se ga spomni tudi takrat, ko sam ne prosi za pozornost. Pismo ne reši osamljenosti. Lahko pa naredi nekaj, kar v hitrih sporočilih in bežnih pogovorih pogosto manjka. Človeku da občutek, da se je nekdo za trenutek ustavil in pisal prav njemu. To ni terapija, ni oskrba in ni odgovor na vse stiske. Je pa konkreten način, kako v življenje vnesti nekaj rednega, osebnega in nevsiljivega. Včasih človek ne potrebuje velike razlage. Potrebuje občutek, da ni izginil iz pogleda drugih.Osamljenost ni samo stvar starosti
Evropska raziskava EU-LS 2022 je pokazala, da je bilo 35 % ljudi v EU vsaj občasno osamljenih, 13 % pa se jih je počutilo osamljene večino časa ali ves čas. Raziskava opozarja tudi, da osamljenost ni omejena na starejše. Pomembna ni samo količina stikov, ampak tudi njihova kakovost, občutek pripadnosti in možnost, da ima človek ob sebi vsaj nekaj odnosov, ki jih doživlja kot smiselne. Pri mladih v Sloveniji je slika posebej zgovorna. Raziskava Mladina 2020 kaže, da se je osamljenost med mladimi v desetletju izrazito povečala. V primerjavi z letom 2010 se je povečal delež mladih, ki jih osamljenost prizadene ali zelo prizadene. To ni samo podatek o mladih. Je opozorilo, da osamljenost ni nekaj, kar pride šele v starosti, ampak se lahko pojavi v vseh obdobjih, posebej ob prehodih, izgubah in spremembah. To je pomembno, ker osamljenost ni samo neprijeten občutek. Meta-analiza Holt-Lunstad in sodelavcev je pokazala, da sta osamljenost in socialna izolacija povezani z večjim tveganjem za prezgodnjo smrt. Pri osamljenosti je bilo tveganje višje za 26 %, pri socialni izolaciji za 29 %, pri življenju sam pa za 32 %. Zato o osamljenosti ne bi smeli govoriti kot o mehki, postranski temi, ampak kot o resnem vprašanju človekovega zdravja in dostojanstva.Zakaj se lahko počutimo sami, tudi ko nismo sami
Osamljenost ni isto kot samota. Samota je lahko izbrana in mirna. Osamljenost pa nastane takrat, ko manjka vez. Nekdo, ki bi te opazil. Nekdo, ki bi se spomnil nate. Nekdo, ob katerem ni treba ves čas nekaj dokazovati. Zato je lahko človek osamljen tudi med ljudmi. Lahko ima družino, sodelavce, znance in vsakodnevna sporočila, pa vseeno nima občutka, da ima prostor, kjer je zares slišan. Ne manjka vedno družbe. Pogosto manjka bližina. Sodobna komunikacija tega ne reši samodejno. Družbena omrežja lahko pomagajo, kadar jih uporabljamo za resnično izmenjavo, pogovor in podporo. Pri pasivni uporabi, predvsem pri skrolanju in primerjanju z drugimi, pa so raziskave precej bolj previdne. Takšna uporaba je lahko povezana s slabšim počutjem, zavistjo in občutkom izključenosti. Randomizirana študija Hunt in sodelavcev je pokazala, da je omejitev uporabe družbenih omrežij v treh tednih zmanjšala osamljenost in depresivnost v primerjavi s kontrolno skupino. Mladi odrasli so pri tem posebej ranljivi. Selitev v drugo mesto, študij, prva služba, delo od doma, negotove oblike zaposlitve, menjava okolja, razpad zveze ali izguba bližnjega lahko razrahljajo socialno mrežo. Stari odnosi niso več tako dostopni, novi pa se še niso utrdili. Eurofound v poročilu Becoming adults: Young people in a post-pandemic world opozarja, da so mladi po pandemiji posebej občutili posledice na področju duševnega počutja, dela, bivanja in življenjskih prehodov.Kje lahko pomaga osebno pismo
Pismo je počasnejše od sporočila. Ravno zato ima drugačno težo. Ne zahteva takojšnjega odgovora, ne prekine dneva z zvokom in ne sili v pogovor, ko človek zanj nima moči. Za introverte, za ljudi v stiski ali za tiste, ki se težko izrazijo po telefonu, je pisanje pogosto lažja oblika stika. Pismo lahko prebereš, odložiš in se k njemu vrneš. Lahko nanj odgovoriš. Lahko pa tudi ne. Že to, da je prišlo, nekaj pomeni. V programu Kindness by Post so udeleženci pošiljali in prejemali kartice z dobrimi sporočili. Evalvacija programa je pokazala preliminarne, vendar spodbudne rezultate. Pošiljanje kartice je bilo povezano z izboljšanjem počutja, prejemanje kartice pa z zmanjšanjem občutka osamljenosti. To ne pomeni, da pismo reši osamljenost. Pomeni pa, da lahko osebna, pisna gesta pri človeku nekaj premakne.Majhne stvari, ki niso tako majhne
Pri dopisovanju niso pomembne samo besede. Pomembno je, da je pismo napisano za konkretnega človeka. Da se dotakne njegovih zanimanj, njegovega ritma in njegovega načina življenja. Nekdo bo vesel odlomka iz knjige, drugi fotografije, tretji mirnega vprašanja, na katerega ni treba odgovoriti takoj. Odgovor ni nujen. To je pri takšni obliki stika pomembno. Pismo ne sme postati nova obveznost ali še ena stvar, ki jo mora človek opraviti. Njegova vrednost je tudi v tem, da lahko samo obstaja. V nabiralniku, na mizi, v predalu ali v elektronskem sporočilu, kamor se človek vrne, ko mu ustreza. Rednost pri tem ni nepomembna. Eno pismo lahko polepša dan. Redno dopisovanje pa ustvari občutek, da stik ni naključen. Da se nekdo vrača. Da človek ni samo enkrat opažen, ampak se nanj misli tudi naslednji mesec.Pisma niso terapija
To je treba povedati jasno. Dopisovanje ni nadomestilo za strokovno pomoč, psihoterapijo, zdravstveno obravnavo ali socialno oskrbo. Če je človek v stiski, kjer je ogroženo njegovo zdravje, varnost ali življenje, potrebuje pomoč bližnjih, zdravnika ali pristojnih služb. V nujnih primerih je treba poklicati 112 oziroma 113. Prav tako dopisovanje ne sme biti vsiljeno. Pisma se pošiljajo le s privolitvijo prejemnika. Če prejemnik pisem ne želi, je to treba spoštovati. Odgovarjanje je dobrodošlo, ni pa obvezno. Dopisovanje mora ostati izbira, ne pritisk.Zakaj sem ustvarila Med vrsticami
Ker osamljenost ni vedno vidna. Ker ne prizadene samo starejših ali ljudi, ki živijo sami. In ker včasih ravno tisti, ki so ves čas “v stiku”, najbolj pogrešajo nekaj osebnega, mirnega in resnično namenjenega njim. Med vrsticami je nastal iz preprostega prepričanja, da so osebne besede še vedno pomembne. Ne kot velika rešitev, ampak kot človeška gesta. Kot pismo, ki pride do nekoga in mu za trenutek pove, da je nekaj napisano prav zanj.Viri
- Joint Research Centre, European Commission: Loneliness prevalence in the EU, EU-LS 2022
- Deželan, T. in Lavrič, M. (ur.): Youth 2020: The position of young people in Slovenia
- Holt-Lunstad, J. et al. (2015): Loneliness and Social Isolation as Risk Factors for Mortality
- Wang, C. et al. (2022): Kindness by Post
- Hunt, M. G. et al. (2018): Limiting Social Media Decreases Loneliness and Depression
- Eurofound: Becoming adults: Young people in a post-pandemic world